Zahodno od farne cerkve je 70 m visok grič, piramidne oblike, na katerem stoji cerkev svete Katarine. Od tukaj je lep razgled po vsej Podjuni, ki je že v prastarih časih privabljal na poselitev. Na tem griču so namreč še sedaj ohranjeni sledovi prastarih grobov, iz katerih lahko sklepamo, da je tukaj že 400 let pred Kristusovim rojstvom bilo naselje z utrdbo. Ta podružnična cerkev se v listinah navaja šele v letu 1530, Gora sv. Katarine »St. Catreinberg« pa 12.5.1440. Leta 1654 je po svojih številnih cerkvenih ustanovah znani Jakob Rohrmeister, mestni župnik pri sv. Egidiju v Celovcu, tudi tej cerkvi sv. Katarine podaril znesek 1007 goldinarjev z namenom, da se tam vsako sredo bere sveta maša. Leta 1796 pa je v cerkev udarila strela in popolnoma so jo uničili ognjeni zublji. Šele čez pol stoletja so pričeli s ponovno postavitvijo, ki je trajala celih sedem let. Leta 1858 jo je nato posvetil knezoškof Anton Martin Slomšek. Poslopje je mešanica gotike in baroka. Oltarji so tudi iz leta posvetitve. Na glavnem oltarju so kipi svete Katarine, Barbare in Apolonije, zgoraj pa Device Marije. Zgornji del stranskega oltarja na severni strani je posvečen sv. Rozaliji, zaščitnici pred kugo. V letu kolere, 1855, so ljudje obljubili njeno postavitev in leta 1860 so zaobljubo izpolnili. Poleg sv. Rozalije so še kipi Marije in sv. Marije Magdalene z mrtvaško glavo ter nad tem kip Srca Jezusovega. Na oltarju svetega Križa je Križani, poleg njega pa Marija in Janez. Na tretjem stranskem oltarju je v sredini Marijin kip, poleg njega sv. Dominik ter sv. Marija Magdalena de Pazzi s srcem v roki. Pred glavnim oltarjem visi lepa in velika gotska večna luč.

Stoji na manjši vzpetini v kraju Dvor in jo tvorijo lopa, ladja z ravnim, belo prebarvanim lesenim stropom ter gotski prezbiterij, ki se končuje s tremi stranicami osemkotnika in nosi mrežasti obok, čigar rebra počivajo na konzolah. Slavolok je profiliran in ima na pročelju grb.

Prezbiteriju je prizidan četverokoten stolp s koničasto streho. Prezbiterij ima talni zidec, ladja pa ne, kar pomeni, da morata izvirati iz različnih obdobij gradnje. Ladja je starejša, in sicer iz romanskega obdobja XIII. stoletja, prezbiterij pa iz gotskega XV. stoletja. Majhno romansko okno je bilo zagrajeno, ker je na njegovo mesto prišla slika sv. Krištofa.

Glavni oltar je iz obdobja ob koncu 17. stoletja, njegovi stebri so okrašeni z ornamentiko grozdja; v niši je kip sv. Miklavža in zgoraj slika svetega Jožefa.

Stranski oltar na strani epistola nosi sliko svetega Kozme in Damijana z letnico 1747.  Obnovljen je bil leta 1899. Iz istega obdobja je tudi stranski oltar na nasprotni strani s sliko sv. Gertrude in nad njo Marijinega vnebovzetja.  Na steni visi slika Marije sedem žalosti.

Prvotna cerkev, katere župnik se omenja v XII. stoletju, je bila zgrajena v romanskem slogu. Okrog leta 1400 je bila odstranjena polkrožna apsida in zgrajen prezbiterij.  Leta 1684 je božja hiša pogorela in pozneje dobila novo ladjo. Leta 1699 je bil na zahodni strani zgradbe dodan zvonik, ki nosi koničasto čelado. V letu 1737 je bila cerkev ob južni steni dopolnjena s prizidkom kapele. Današnjo obliko je cerkvena zgradba dobila s prezidavo srednje ladje v letu 1973. Notranjost prezbiterija pregrinja mrežasti obok. Za zavarovanje ladijskih zidov so zidove na zunanji strani podprli z oporniki.

Oltar

Nastavek glavnega oltarja je iz lesa in sega do oboka izredno visokega prezbiterija. Je iz druge polovice XVIII stol., iz obdobja kitastega sloga. Glavna slika prikazuje nadangela Mihaela, ob njeni strani stojita kipa svetih bratov Janeza in Pavla, velikih zavetnikov vremena.   Zgoraj je figura Svete Trojice, zraven pa sta kipa sv. Florijana in sv. Akvilina s knjigo in žebljem.